Mišja demokracija
Slepe miši plešejo svatben ples. Danes so združile v zakonski stan kaos in laž. Okoli smrčka jim letijo mesarske muhe, šepetajo nežne besede iz ust pa kaplja grezna voda.
Na mizerno muzikalijo tacajo vsaka v svojem ritmu in stokajo polglasno s čebulnim zadahom – kako jim je lepo. Vzele so si kruha in iger in druga na drugo pazijo, da ne spregledajo. Z oteklimi nožicami gazijo po nožicah drugih in nobene nič ne boli. Ljubijo se po neljubljivih telesnih hibah in hropejo v mišjem zanosu. Z ukrivljenimi brčicami drezajo druga drugi v nosnice in se delajo, da jih ne ščegeta. Ponavljajo izreke velike mišice in si grejejo ročice na lažljivi sapi.
Vrhovna miš nazadnje dvigne krempelj. Z njim glasbenikom poda znak naj pospešujejo ritem plesnega karnevala. Kobacanje in prekopicevanje slepih miši na plesišču nažene muhe na lestenec kjer bodo v miru čakale na boljše trenutke.
Grezna voda zdaj v curku zaliva pod. Slepe miši se opotekajo in prevračajo druga po drugi. Ultimativna besneča se igra odpira hladilnike založene s suhim mesom. Miši cvilijo v pesmi nore svadbe. V zanosu čutijo vse manj in manj. Njihove male nožice pokajo pod težo plesnih korakov, a nobene nič ne boli. Vse ječijo v slastnem stoku od užitka ugrizov v telesne hibe. Velike miši vohljajo rinček poglavarjeve zadnijce v želji, da s tem postanejo še večje – še bolj slepe.
In na koncu vse lepo….slepe miši obležijo….Muzikantje pobirajo žepnino in muhe srebajo mišje sokove in plazmo iz odprtih ran. Jutranji žarki svetijo v plesno halo, svetlobe ne zaznava nihče. Bela miška uide na plano, da lahko odpre oči, zazna prelep dan.
Blog je posvečen vsem, ki brez čutil zaznavajo svoj vsakdanji dan. Vsem, ki slepo verjamejo v iluzije tega sveta in v svoji vzvišenosti zapirajo oči pred svetlobo dneva.
ANNA
petek, 20. julij 2007
ponedeljek, 16. julij 2007
ZATON IMPERIJA
ZDA, USA , smrt poslednjega cesarstva ali en hudo raztresen blog.
Oprostite moji zli nameri, ki je splošna in vseslovenska, da pokukam k sosedom in jih pošinfam kako slabo urejajo svoj grob ali kako jim zaudarja iz kanalizacije. Ampak, sem Slovenka in ne morem iz svoje kože! Uglajena tercialnost mi veleva, da umijem svoj obraz in hkrati packam po obrazu bližnjega. Vam je to kaj znano? Rada imam zgodovino in upam, da me bodo na filofaksu tudi sprejeli kot brucko. Hm, smer zgodovina? Seveda! Novejša zgodovina mi mori….vsaj tista, ki se nadaljuje po francoski revoluciji in Napoleonovih osebnih vandranjih po Evropi, vse dalje od začetka devetnajstega…… Nasprotno pa mi je vse kar je starejšega roka – vse tisto kar je po letih oddaljeno vse dalj in dalj, bolj blizu in precej ljubše. Aleksander Veliki…..OH…..ikona gratia….mišičasti žrebec….veliki lovec….ljubimec….apolon…..številka sedem tarota….bla,bla…Kje ste danes moški njegovega kova…..ležeči pod cipresami seveda……vred z vašimi pokojnimi generali.
Lizimah, pa Ptolomej in Keraunos s svojo stotnijo podivjanih slonov, ki gazijo po urejenih vrstah grških falang……Whatever, zašla sem….V bistvu niti ne. V tistih časih se je zbujalo na evropskih tleh nekaj pomembnega in usodno prevratnega – RIMSKO CESARSTVO
Kul.
Joj, če bom tako tvezila bo predolgo trajalo…in kdo bo sploh bral ta švic anyway?
O.K. – Rimsko cesarstvo…združba plemenskih cist – provinc, vodenih s strani rimskega senata, upravičenih z dekreti cesarja Justinjana (pravniki ga radi omenjajo kot zaploditelja rimskega prava), stok ali kloaka današnje proevropske sociale. Nazadnje simbol skorumpirane, razvratne in sprijene družbe – epski norec in cesar-pesnik NERON zaradi pesniškega navdiha zažge Rim – HALO! ………bla…..bla……..evo pa smo pri Bushu…..končno……sorry, nisem mogla brez tega. Že tako sem preveč izpustila.
Ja, Bush. Odrešenik ubogih duš. Po dvanajstih firmah, ki jih je vodil (vse gredo v stečaj),
malemu podjetniku Georgu, očka ponudi v opravljanje še trinajsto firmo – veliko ameriško cesarstvo. George W. Bush zajebe še to.
Kot pri rimskem cesarstvu se tudi pri ameriškem pojavijo enaki simptomi. Denar se razdeli v roke elite. Korupcija postane igra patricijev- yapijev. Mali bogovi se delajo kot, da verjamejo v boga. Barbari – mehičani, portoričani in latinosi, vdirajo skozi široke pore cesarskih mej…sužnji garajo cele dneve za pest riža…nimajo državljanstva, temeljnih svoboščin…njihova vojska zgublja bitke daleč od urbanega sveta…ha in nenazadnje imperialni simboli so zgoreli…..pa smo pri Neronu…..pobebljenemu cesarju, ki v legendi igra na liro in išče pesniški navdih, med tem, ko mu plameni požirajo mesto…epsko, hudo epsko, hudo simbolno…...mar nam ni to vse tako jebeno blizu?
Kdor danes opeva Ameriški sen mu je blizu nekrofilija, saj opeva nekaj kar je od Reaganovih časov skrajno smrdljiva in nagnita zadeva. Amerika postaja arheološko najdišče za nove rodove iskalcev izginulih cesarstev, ki so živeli na starih celinah z izjemo ene – Kolumbove..
Še en imperij bije poslednjo bitko z zobom časa, ki ga je že oglodal do kosti. V dinozavrovi okameneli stopinji si poslednji cesar pere roke s krvjo zatiranih mučenikov.
Ma, hotela sem napisati boljše, krajše, razumljivejše in seveda polnejše. Pa mi ni ratal. JBG
Amerika je zagotovo tema kamor se bom še vedno z veseljem vračala. Povedala sem že, da me srčno privlačijo antični miti in legende in ZDA so prav gotovo ena izmed njih.
AND GOOD BYE AMERICA WHEREVER YOU ARE…….
Upam, da mi ne boste preveč zamerili ker sem napisala tako raztresen blog…ipak sem blond
Bye - ANNA
Oprostite moji zli nameri, ki je splošna in vseslovenska, da pokukam k sosedom in jih pošinfam kako slabo urejajo svoj grob ali kako jim zaudarja iz kanalizacije. Ampak, sem Slovenka in ne morem iz svoje kože! Uglajena tercialnost mi veleva, da umijem svoj obraz in hkrati packam po obrazu bližnjega. Vam je to kaj znano? Rada imam zgodovino in upam, da me bodo na filofaksu tudi sprejeli kot brucko. Hm, smer zgodovina? Seveda! Novejša zgodovina mi mori….vsaj tista, ki se nadaljuje po francoski revoluciji in Napoleonovih osebnih vandranjih po Evropi, vse dalje od začetka devetnajstega…… Nasprotno pa mi je vse kar je starejšega roka – vse tisto kar je po letih oddaljeno vse dalj in dalj, bolj blizu in precej ljubše. Aleksander Veliki…..OH…..ikona gratia….mišičasti žrebec….veliki lovec….ljubimec….apolon…..številka sedem tarota….bla,bla…Kje ste danes moški njegovega kova…..ležeči pod cipresami seveda……vred z vašimi pokojnimi generali.
Lizimah, pa Ptolomej in Keraunos s svojo stotnijo podivjanih slonov, ki gazijo po urejenih vrstah grških falang……Whatever, zašla sem….V bistvu niti ne. V tistih časih se je zbujalo na evropskih tleh nekaj pomembnega in usodno prevratnega – RIMSKO CESARSTVO
Kul.
Joj, če bom tako tvezila bo predolgo trajalo…in kdo bo sploh bral ta švic anyway?
O.K. – Rimsko cesarstvo…združba plemenskih cist – provinc, vodenih s strani rimskega senata, upravičenih z dekreti cesarja Justinjana (pravniki ga radi omenjajo kot zaploditelja rimskega prava), stok ali kloaka današnje proevropske sociale. Nazadnje simbol skorumpirane, razvratne in sprijene družbe – epski norec in cesar-pesnik NERON zaradi pesniškega navdiha zažge Rim – HALO! ………bla…..bla……..evo pa smo pri Bushu…..končno……sorry, nisem mogla brez tega. Že tako sem preveč izpustila.
Ja, Bush. Odrešenik ubogih duš. Po dvanajstih firmah, ki jih je vodil (vse gredo v stečaj),
malemu podjetniku Georgu, očka ponudi v opravljanje še trinajsto firmo – veliko ameriško cesarstvo. George W. Bush zajebe še to.
Kot pri rimskem cesarstvu se tudi pri ameriškem pojavijo enaki simptomi. Denar se razdeli v roke elite. Korupcija postane igra patricijev- yapijev. Mali bogovi se delajo kot, da verjamejo v boga. Barbari – mehičani, portoričani in latinosi, vdirajo skozi široke pore cesarskih mej…sužnji garajo cele dneve za pest riža…nimajo državljanstva, temeljnih svoboščin…njihova vojska zgublja bitke daleč od urbanega sveta…ha in nenazadnje imperialni simboli so zgoreli…..pa smo pri Neronu…..pobebljenemu cesarju, ki v legendi igra na liro in išče pesniški navdih, med tem, ko mu plameni požirajo mesto…epsko, hudo epsko, hudo simbolno…...mar nam ni to vse tako jebeno blizu?
Kdor danes opeva Ameriški sen mu je blizu nekrofilija, saj opeva nekaj kar je od Reaganovih časov skrajno smrdljiva in nagnita zadeva. Amerika postaja arheološko najdišče za nove rodove iskalcev izginulih cesarstev, ki so živeli na starih celinah z izjemo ene – Kolumbove..
Še en imperij bije poslednjo bitko z zobom časa, ki ga je že oglodal do kosti. V dinozavrovi okameneli stopinji si poslednji cesar pere roke s krvjo zatiranih mučenikov.
Ma, hotela sem napisati boljše, krajše, razumljivejše in seveda polnejše. Pa mi ni ratal. JBG
Amerika je zagotovo tema kamor se bom še vedno z veseljem vračala. Povedala sem že, da me srčno privlačijo antični miti in legende in ZDA so prav gotovo ena izmed njih.
AND GOOD BYE AMERICA WHEREVER YOU ARE…….
Upam, da mi ne boste preveč zamerili ker sem napisala tako raztresen blog…ipak sem blond
Bye - ANNA
četrtek, 12. julij 2007
Geniji?
Ko sem med ogledom Masade v Sakkari vprašala vodičko, kdo je zgodnje Egipčane učil gradnje tako veličastnih zgradb kot so piramide, mi je po kratkotrajnem premisleku zvedavo odgovorila, da so bili geniji. Aha. Nomadsko, nepismeno in napol golo ljudstvo, ki je na boso, brodilo po močvirju, bežalo pred požrešnimi aligatorji in krvoločnimi levi, nabiralo lešnike in gobice, teklo za divjimi svinjami in lovilo muhe, je nekega dne evolviralo v genije. Ne dolgo za tem je že pisalo na papirus, opazovalo zvezde, plemenskim starešinam postavljalo pošastne nagrobnike, furalo belo, plulo po oceanih …… Ja, meni pa je ime Robert de Niro….
Mnogo let kasneje! Fenomen SIDDHARTA. Krasna muzika. Super Besedila. Oboje se lepo zliva v družno simfonijo. Tako popolno, da meji na magijo. Zopet mi v glavi odzvanjajo znana vprašanja. Kateri mag jim vpihuje mano? Kdo stoji za njimi? Kdo jih uči mojstrstva ustvarjanja? V pragozdu misli, ki se mi v glavi porajajo, se cedi esenca starodavnega izročila. Odgovor, ki je na dlani kot kapljica čudeža v Baltazarjevi epruvetki. Da , oni so geniji. Še včeraj so viseli na šolskem dvorišču, srkali vonj topila iz vrečke, kot zajčki skakljali za najstnimi brhkicami, danes pa……
Da, da. Silhueta v ogledalu me spominja na znanega igralca……le kdo bi lahko to bil..Anna
Mnogo let kasneje! Fenomen SIDDHARTA. Krasna muzika. Super Besedila. Oboje se lepo zliva v družno simfonijo. Tako popolno, da meji na magijo. Zopet mi v glavi odzvanjajo znana vprašanja. Kateri mag jim vpihuje mano? Kdo stoji za njimi? Kdo jih uči mojstrstva ustvarjanja? V pragozdu misli, ki se mi v glavi porajajo, se cedi esenca starodavnega izročila. Odgovor, ki je na dlani kot kapljica čudeža v Baltazarjevi epruvetki. Da , oni so geniji. Še včeraj so viseli na šolskem dvorišču, srkali vonj topila iz vrečke, kot zajčki skakljali za najstnimi brhkicami, danes pa……
Da, da. Silhueta v ogledalu me spominja na znanega igralca……le kdo bi lahko to bil..Anna
torek, 10. julij 2007
Poletne sanje
Hodim po cesti, mimo mene bežijo postave podobne lutkam, na glavi imajo nameščenih ducat mask in nihče ne ve katera je prava. Mimo mene bezljajo šahovske figure, skačejo po namišljenih črno – belih poljih, iščejo svoj korak, strmijo v bled dan in ne vidijo kam stopajo. Vsak v svojem ustaljenem ritmu hiti, kot, da ve kaj je njegova pot, kot, da ve kam je namenjen. Vsak ima svoj navidezen začetek in uravnotežen konec. Vsak je prepričan v svoj prav in sleherni od njih vihra na svoji umerjeni višini. Za vse se zdi, da točno vedo kje so, in kam potujejo. Modro bi bilo oceniti to življenje, kot resnično, prvo in dokončno. Pa vendarle ni tako!Ta svet res deluje kot sinteza izpolnjenega, kot da je vse na svojem mestu in nič ne kaže na to, da bi bilo kaj narobe –mar ne? Kaj si človek? Pa kam greš. Si mar res človek? Daj no ustavi se že enkrat, za hip in vprašaj , kaj sem sanjal kot otrok. Sem se mar znašel na pravi cesti, mar se zgolj ne opotekam po brezpotju sence tujih interesov! Mar diham svoj zrak ali le izdihan eter tujih sanj.Vsi ljubimo in utripljemo življenja dah. Pa je mar res tako, mar nismo naslovni junaki v sanjah tujih opazovalcev.In mine, in izgine. In poletno sonce greje kri srca mesa. In je dan, luč in toplo in v toplih dnevih prižigamo luč in sonce v srcu.In je morje in je sonce. In je vse lepo. In vse lepo kar je okoli mene me sili, da mislim kako lepo je biti tu. Mar je to prav? Mar niso lepi dnevi dani v znak pozabljanju temu, da nam je bilo nekoč hudo in težko. Mar niso vse le lepe sanje, da z njimi pozabimo kako temno je to vesolje.
Margina in Morbida
Rompompom, bum, tresk, hrsk. Tresla se je gora in rodila se je miš. Sprejemali so zakon in ostal je le dim. Družba je spoznala za krive vse, ki podležejo slastni čarobnosti srkanja tobačnega dimčka in jih nagnala na rob same sebe. V margino, na fekalijo.In zdaj so na vrsti še strastni holesterol džankiji, trebuhopolnilci in ljubitelji vsega okusnega in neokusnega, ki diši po cvrtju in pečenju.In potem bodo na vrsti še adrenalin džankiji, strastni raftarji , bungee skakači, vzpenjalci in padalci, akrobati in cirkusanti.Nazadnje bomo vsi razslojeni. Potisnjeni vsak na svoj rob te družbe. V sredi bodo ostali le lepi, bogati, vplivni in pomembni. Mi z roba jim bomo služili kot robčki s katerimi si bodo brisali znoj svojih dišečih nog in fekalne ostanke svojih zadnjic.Ob večernem ognju bomo skupaj kramljali kateri pomembnež si je z nami obrisal rit.Rompompom, bum, stresk, hrsk, drisk. Tresla se bo zadnjica pomembnežem, a rodilo se ne bo nič, saj med njimi ne bo več nas. Nas, katere bodo lahko kradli in goljufali, nam v obraz lepe besede šepetali in hkrati z slabotnimi ročicami po denarnici orali.Spopad med tradicijo in novimi idejami ali ustaviti vojne ali nahraniti lačne ali naseliti mars………..ali ustaviti kajenje….. Vse te prazne fraze so le pesek v oči, da zastremo pogled, da v jasnem vremenu vidimo le oblačno nebo, da strmimo v resnico a vidimo le laži.Rompompom, bum, tresk, hrsk, drisk, stisk. In že nove horde ljudi rinejo vplivnim v zadnjico, že čuješ lomljenje ramenskih sklepov, ko potujejo rektalno navzgor. Za seboj puščajo še zadnje molekule svojega dostojanjstva……pa…..pa in že jih ni več.
ZRCALO
….sključena ležim. Medla svetloba pronica skozi reže žaluzije v prostor. Blede podobe se izmenjujejo na ekranu. Tišina. Vstopiš, me vzameš, odideš. Zvečer isto.Ne gledaš, strmiš predse, ne vidiš. Muhe preletavajo prostor, sedajo na mokro kožo, srkajo pot. Ti ne čutiš ničesar. Prestavljaš togo telo. Tipaš, ničesar ne zaznavaš. Včeraj. Danes. Jutri. Vedno isto. Noč je. Mrtvilo. Iz bližnjega parka slišim nerazločno petje lokalnih pijančkov, ob polnoči zvon cerkvenega stolpa. Vstopiš, me vzameš, odideš. Pride še komar. Tanko poje v svojem vampirskem letu mimo ušesa. Utihne. Zabode. Pije. Čakam, da odleti naprej. Mlada luna me boža z odsevom po nosu, suši pot z mojega obraza. Padam v spanec. Čutim kako mi drevenijo prsti. Zopet vstopiš. Gledaš me in tipaš. Čutiš me in vidiš. Besniva v ritmu naslade. Živ si, ko bi le vedno bil tak.Gorki jutranji žarki predramijo moje okorelo telo. Muhe brencljajo svoj jutranji let.Soncu obrnem hrbet. Odeja zdrsne s kože. Vstopiš, me vzameš, odideš. Tavaš brez ciljev in želja. Umiraš pred mojimi očmi. S suhimi ustnicami strmim skozi tebe v steno. Tudi sama postajam takšna kot ti.Sključena ležim. Medla svetloba…..
Naročite se na:
Objave (Atom)