torek, 10. julij 2007
ZRCALO
….sključena ležim. Medla svetloba pronica skozi reže žaluzije v prostor. Blede podobe se izmenjujejo na ekranu. Tišina. Vstopiš, me vzameš, odideš. Zvečer isto.Ne gledaš, strmiš predse, ne vidiš. Muhe preletavajo prostor, sedajo na mokro kožo, srkajo pot. Ti ne čutiš ničesar. Prestavljaš togo telo. Tipaš, ničesar ne zaznavaš. Včeraj. Danes. Jutri. Vedno isto. Noč je. Mrtvilo. Iz bližnjega parka slišim nerazločno petje lokalnih pijančkov, ob polnoči zvon cerkvenega stolpa. Vstopiš, me vzameš, odideš. Pride še komar. Tanko poje v svojem vampirskem letu mimo ušesa. Utihne. Zabode. Pije. Čakam, da odleti naprej. Mlada luna me boža z odsevom po nosu, suši pot z mojega obraza. Padam v spanec. Čutim kako mi drevenijo prsti. Zopet vstopiš. Gledaš me in tipaš. Čutiš me in vidiš. Besniva v ritmu naslade. Živ si, ko bi le vedno bil tak.Gorki jutranji žarki predramijo moje okorelo telo. Muhe brencljajo svoj jutranji let.Soncu obrnem hrbet. Odeja zdrsne s kože. Vstopiš, me vzameš, odideš. Tavaš brez ciljev in želja. Umiraš pred mojimi očmi. S suhimi ustnicami strmim skozi tebe v steno. Tudi sama postajam takšna kot ti.Sključena ležim. Medla svetloba…..
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar