torek, 10. julij 2007
Poletne sanje
Hodim po cesti, mimo mene bežijo postave podobne lutkam, na glavi imajo nameščenih ducat mask in nihče ne ve katera je prava. Mimo mene bezljajo šahovske figure, skačejo po namišljenih črno – belih poljih, iščejo svoj korak, strmijo v bled dan in ne vidijo kam stopajo. Vsak v svojem ustaljenem ritmu hiti, kot, da ve kaj je njegova pot, kot, da ve kam je namenjen. Vsak ima svoj navidezen začetek in uravnotežen konec. Vsak je prepričan v svoj prav in sleherni od njih vihra na svoji umerjeni višini. Za vse se zdi, da točno vedo kje so, in kam potujejo. Modro bi bilo oceniti to življenje, kot resnično, prvo in dokončno. Pa vendarle ni tako!Ta svet res deluje kot sinteza izpolnjenega, kot da je vse na svojem mestu in nič ne kaže na to, da bi bilo kaj narobe –mar ne? Kaj si človek? Pa kam greš. Si mar res človek? Daj no ustavi se že enkrat, za hip in vprašaj , kaj sem sanjal kot otrok. Sem se mar znašel na pravi cesti, mar se zgolj ne opotekam po brezpotju sence tujih interesov! Mar diham svoj zrak ali le izdihan eter tujih sanj.Vsi ljubimo in utripljemo življenja dah. Pa je mar res tako, mar nismo naslovni junaki v sanjah tujih opazovalcev.In mine, in izgine. In poletno sonce greje kri srca mesa. In je dan, luč in toplo in v toplih dnevih prižigamo luč in sonce v srcu.In je morje in je sonce. In je vse lepo. In vse lepo kar je okoli mene me sili, da mislim kako lepo je biti tu. Mar je to prav? Mar niso lepi dnevi dani v znak pozabljanju temu, da nam je bilo nekoč hudo in težko. Mar niso vse le lepe sanje, da z njimi pozabimo kako temno je to vesolje.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar